Previdno z invazivnim dresnikom

Dresniki sodijo med najbolj problematične invazivne tujerodne rastline. Poznamo tri vrste dresnikov – japonski, češki in sahalinski dresnik, ki so si med seboj zelo podobni. Vse tri vrste so uvrščene na evropski seznam invazivnih tujerodnih vrst, zato jih je prepovedano vnašati v Evropsko unijo, razmnoževati, gojiti, prevažati, kupovati, prodajati, uporabljati, izmenjevati, posedovati ali jih izpustiti v okolje.

V nadaljevanju predstavljamo predvsem japonski dresnik, ki velja za eno najbolj invazivnih rastlin na svetu.

Japonski dresnik izvira iz vzhodne Azije, v naše okolje pa je bil prvotno prinesen kot okrasna rastlina. Prepoznamo ga po velikih srčastih listih, močnem, pogosto nekoliko upognjenem steblu ter drobnih belih cvetovih. Cveti v juliju in avgustu. Nadzemni deli rastline čez zimo propadejo, prezimijo pa podzemni deli oziroma korenike, ki lahko segajo več metrov stran od vidnega dela rastline. Spomladi japonski dresnik zelo hitro zraste in v kratkem času ustvari goste sestoje.

Najpogosteje ga najdemo ob vodotokih, na gozdnih robovih, opuščenih površinah, gradbiščih in nasipih. Ker se zelo hitro razrašča, lahko ustvari goste, skoraj neprehodne sestoje, s katerimi izpodriva avtohtono rastje. S tem spreminja videz krajine in negativno vpliva na biotsko pestrost.

Dresnik se najpogosteje razširja z deli korenik in stebel. Za novo rastlino je lahko dovolj že zelo majhen delček korenike, tudi velik le približno en centimeter. V manjši meri se lahko razmnožuje tudi s semeni.

Prav zato je pri odstranjevanju in ravnanju z rastlinskimi ostanki potrebna posebna previdnost, saj lahko z nepravilnim odlaganjem ali premikanjem zemljine rastlino nehote še dodatno razširimo.

Najpomembnejši so preventivni ukrepi. Mednje spadajo predvsem nadzor nad gradbišči in nasipi gradbenega materiala, preprečevanje sajenja dresnika v okrasne ali druge namene ter obveščanje javnosti o nevarnosti njegovega širjenja.

Odstranjevanje dresnika je zahtevno, dolgotrajno in ga je treba izvajati vztrajno. Nekaj možnih ukrepov:

• Puljenje je primerno predvsem za manjše sestoje in mlade rastline. Najbolj učinkovito je takoj, ko rastline opazimo. Postopek je treba na isti lokaciji ponoviti večkrat letno.
• Košnja se uporablja pri večjih sestojih, vendar jo je treba izvajati zelo pogosto – dvakrat ali večkrat mesečno od aprila do zmrzali. Rastline ne smejo zrasti za več kot približno 15 centimetrov. Košnja razrast predvsem omejuje, ne odstrani pa rastline v celoti.
• Pri košnji ob vodotokih je potrebna posebna previdnost, saj lahko odkošeni deli rastline potujejo z vodnim tokom in se tako razširijo na nove lokacije.
• Odstranitev tal in rastlinskega materiala je možna, vendar je treba z materialom ravnati izjemno previdno. Zemljino in rastlinske dele je mogoče zakopati na lokaciji, vendar vsaj pet metrov globoko.
• Ena novejših metod odstranjevanja je tudi odstranjevanje z električnim tokom.

Pomembno je vedeti, da lahko okopavanje ali oranje razrast dresnika še pospešita, saj se rastlina razmnožuje tudi iz majhnih delov korenik.

Spodnje dele stebel s korenikami ter poganjke s semeni je treba oddati v zbirni center v zabojnik za invazivne vrste oziroma jih predati v ustrezno kompostarno ali sežigalnico. Rastlinskih delov ne odlagamo v naravo, na kompost doma ali na druga neustrezna mesta, saj lahko s tem povzročimo novo širjenje rastline.

Občanke in občane zato prosimo, da so pri prepoznavanju in odstranjevanju dresnika previdni ter da z rastlinskimi ostanki ravnajo odgovorno. Le s pravočasnim ukrepanjem lahko preprečimo njegovo nadaljnje širjenje in zaščitimo naše naravno okolje.